Knjiga #73: Avgusta se vidiva
Avtor: Gabriel García Márquez
Včasih vzameš knjigo v roke in že v uvodu dobiš občutek, da bi morala vedeti, kdo je avtor. Kot da ti nekje med vrsticami tiho namignejo: to je pomembno ime. In ti sediš tam kot bralka in si misliš – jaz pa nimam pojma, kdo je on.
Tako je bilo pri meni z romanom Avgusta se vidiva.
Šele kasneje sem preverila, kdo je Gabriel García Márquez. Kolumbijski pisatelj, Nobelov nagrajenec za književnost, eden najvplivnejših avtorjev 20. stoletja, znan predvsem po romanu Sto let samote in po magičnem realizmu, ki ga je zaznamoval. Avgusta se vidiva je zadnje nedokončano delo Nobelovega nagrajenca Gabriela Garcíe Márqueza, ki so ga, kljub avtorjevi želji, da ostane neobjavljeno, njegovi dediči izdali deset let po njegovi smrti. Ocenili so, da si delo, ki ga je pisatelj pilil zadnja leta življenja, zasluži zagledati luč sveta
Ampak ime samo po sebi še ne naredi bralske izkušnje.
Zgodba, ki je preprosta in hkrati provokativna
Roman pripoveduje o poročeni ženski, ki vsako leto avgusta obišče materin grob na otoku. Ta letni obisk postane njen osebni ritual – in hkrati prostor, kjer si dovoli nekaj, česar si doma ne.
Tisti dan ni mama. Ni žena. Ni vsakodnevna vloga. Je samo ženska, ki se sooča s svojo željo, s svojo telesnostjo, s svojo potrebo po potrditvi. V teh kratkih srečanjih z neznanci naj bi ponovno odkrivala del sebe, ki ga je življenje potisnilo v ozadje.
Ideja je zanimiva. Odpira vprašanja o identiteti, zvestobi, staranju, o tem, ali lahko človek zunaj svojih odnosov najde resnično svobodo.
Svoboda ali praznina?
Mene zgodba ni pretresla. Ni me globoko nagovorila, niti me slog ni posebej prevzel. Če je namen pokazati, da lahko skozi telesno izkušnjo najdeš osvoboditev, jaz tega nisem začutila. Bolj sem zaznala praznino in tisti tihi občutek nelagodja, ki ostane, ko se vrata zaprejo.
Morda je ravno to bistvo zgodbe. Morda je praznina del sporočila.
A meni je knjiga potrdila nekaj drugega – da telesna bližina brez čustvene povezanosti ne prinese resnične izpolnitve. Na začetku je lahko zanimivo, celo vznemirljivo. A brez pristnega stika med dvema ostane občutek nedorečenosti. In pogosto tudi posledic.
Roman je kratka proza, ki jo bo vsak bralec razumel drugače, odvisno od tega, kje je na svoji življenjski poti. Meni ni bila presežek, a mi je dala razmislek. In včasih je tudi to dovolj.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
