Včasih se zgodi, da neka knjiga pride v tvoje roke, kot da bi imela svojo pot. Ne iščeš je, pa jo vseeno najdeš – ali pa ona najde tebe. Tako se je zgodilo tudi meni.
“Ni večje bolečine kot spominjanje srečnih dni v nesreči.”
Knjiga s posebno potjo
V Slovenj Gradcu sem v enem izmed hladilnikov v sklopu akcije Vzemi in daruj naletela na pravo literarno dragocenost – Človekova usoda Mihaela Šolohova. Knjiga, ki je nekoč pripadala knjižnici OŠ Ljubno, je očitno prepotovala svojo pot in na koncu pristala pri meni. Gre za izdajo Mladinske knjige iz leta 1973, 171. knjižico zbirke Sinji Galeb.
Ob pogledu nanjo sem najprej opazila, da je rahlo obrabljena – listi se že malo rumeni, platnice so vidno prebrane. A v sebi skriva bogato vsebino in čudovite ilustracije, ki ji dajejo še poseben čar. Presenetilo me je, da je bila odpisana. Kako lahko takšna knjiga konča v kupu pozabljenih?
O čem govori Človekova usoda?
Šolohov v tej kratki zgodbi prikaže vojno skozi oči enega človeka – Andreja Sokolova, voznika tovornjaka, ki med drugo svetovno vojno preživi nemško ujetništvo in se po vrnitvi domov sooči s srhljivo resnico: izgubil je vso svojo družino. Kljub vsem tragedijam ne obupa. V osirotelem dečku Vanji najde nov smisel in dokaz, da človek v sebi nosi neverjetno moč za preživetje in nadaljevanje poti.
Zgodba je surova, a obenem topla. Šolohov ne dramatizira, ne poveličuje, ampak skozi preprost pripovedni slog pusti, da teža besed in čustev zadene bralca neposredno. Med branjem sem večkrat morala odložiti knjigo, da sem lahko predelala občutke. Ni samo še ena zgodba o vojni – je opomnik o tem, kaj pomeni biti človek.
Knjiga, ki jo ohranjam
Zdaj je ta knjiga na vrsti, da dobi prostor v mojem osebnem spletnem dnevniku. Ne kot recenzija, ampak kot zgodba o tem, kako sem jo našla, kaj mi je pomenila in zakaj jo želim obdržati. Čeprav jo je nekdo nekoč odpisal, je pri meni spet našla vrednost. Mogoče bo nekoč našla pot k nekomu drugemu.
Čeprav ima ta knjiga svojo starost in obrabo, je v tem njen čar – v njej so zgodbe prejšnjih bralcev, njihovi dotiki, misli in občutki.
Zakaj bi morali ohranjati stare knjige?
V času, ko smo preplavljeni z informacijami in hitrimi vsebinami, se pogosto pozablja na stare knjige, ki so nekoč oblikovale generacije. Knjige, kot je Človekova usoda, nas učijo, da je v vsaki preizkušnji možnost za nov začetek.
Mogoče je bila ta knjiga odpisana, ker je že stara. Ampak ni pozabljena. In zdaj ima svoje mesto tukaj – kot spomin na to, da nekatere zgodbe nikoli ne izgubijo svoje vrednosti.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
