Knjiga #72: 25 Zadnjih poletij
Avtor: Stephan Schäfer
Preprosta zgodba, ki skriva več
25 zadnjih poletij je knjiga, ki na prvi pogled deluje zelo enostavno. Je lahkotna, hitro berljiva, skoraj taka, da bi jo lahko prebrala v enem dnevu. In ravno tukaj se skriva njen “problem”.
Med branjem sem večkrat opazila, da mi misli odtavajo. Kot da bi jo brala prehitro, brez prave prisotnosti. A prav ta občutek me je prisilil, da sem upočasnila.
Zgodba se odvija na kmetiji s krompirjem, kjer se srečata dva popolnoma različna človeka. Pripovedovalec, ki živi hitro, skoraj avtomatsko, in Karl, ki živi preprosto, v stiku s sabo in naravo. Ko Karl omeni, da ima človek pred sabo morda le še približno petindvajset poletij, se začne pogovor, ki ni več samo pogovor, ampak ogledalo življenja.
Vprašanja, ki zadenejo bolj kot odgovori
Knjiga ne daje velikih, zapletenih razlag. Namesto tega odpira vprašanja, ki ostanejo s tabo še dolgo po branju.
Zakaj toliko časa namenjamo delu, namesto odnosom?
Zakaj odlašamo s stvarmi, ki si jih v resnici želimo?
In zakaj začnemo zares živeti šele takrat, ko nas nekaj pretrese?
Ena izmed stvari, ki so mi najbolj ostale, je preprost način odločanja. Ko ne veš, ali nekaj izbrati ali ne, si zastaviš štiri vprašanja:
- Ali mi to prinaša ljubezen in mir?
- Ali mi daje veselje in življenjsko energijo?
- Ali mi omogoča svobodo in samostojnost?
- Ali mi daje spokoj in oporo?
Ta vprašanja niso čudežna rešitev, so pa dober kompas. Pomagajo, da se vsaj za trenutek ustaviš in poslušaš sebe.
Moja izkušnja: branje kot vaja čuječnosti
Če bi to knjigo brala hitro, bi jo verjetno pozabila. Zato sem se odločila drugače.
Brala sem jo počasi. Zavestno. Vsakič, ko so mi misli ušle, sem se vrnila nekaj strani nazaj in jih prebrala znova. Sprva me je to malo jezilo, potem pa sem ugotovila, da pravzaprav vadim prisotnost.
Knjiga je tako postala nekaj več kot samo zgodba. Postala je vaja čuječnosti.
Knjiga, ki te ne nauči nič novega – a te vseeno spremeni
Morda največja posebnost te knjige je, da ne pove ničesar, česar že ne bi nekje globoko v sebi vedeli. In vseeno deluje.
Ne zato, ker bi bila revolucionarna, ampak ker te ustavi. Ker te prisili, da se vprašaš, kako živiš in ali si s tem zadovoljen.
25 zadnjih poletij ni knjiga, ki jo prebereš in odložiš. Je knjiga, h kateri se lahko vračaš. Še posebej takrat, ko imaš občutek, da spet samo hitiš skozi življenje.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
