Knjiga #74: Zakaj močiš, Hava
Avtor: Selma Skenderović
Knjigo Zakaj molčiš, Hava? sem prebrala kot del projekta Korošci pa bukve beremo, bralne značke za odrasle, ki jo organizirajo koroške knjižnice.
Avtorica Selma Skenderović v svojem knjižnem prvencu napiše petnajst kratkih zgodb, ki jih pripoveduje Hava. Dekle, ki živi v Sloveniji, govori slovensko, tukaj hodi v šolo, a jo okolica vedno znova opominja, da je drugačna. Da je tujka.
Havin glas je glas mnogih priseljencev, ki živijo med dvema svetovoma. Med državo, v kateri živijo, in kulturo, iz katere prihajajo. Med željo po sprejetosti in občutkom, da nikoli povsem ne pripadaš.
Ko zgodba ni samo zgodba
To knjigo sem brala drugače kot marsikatero drugo. Havine zgodbe sem razumela tudi osebno.
Čeprav sem rojena v Sloveniji in govorim lepo slovensko, sem bila za marsikoga vedno “čefurka”. Tudi sama sem imela zaradi svoje narodnosti veliko neprijetnih izkušenj. Ko danes gledam nazaj, razumem, da je to del moje poti. A vseeno je to nekaj, kar človek nosi s sabo.
Velik del tega je tudi kulturna razlika. Razlika v tem, kako govorimo, kako izražamo čustva, kako reagiramo na življenje.
Razlika med severom in jugom
Ko razmišljam o tem, vidim, da obstajajo res velike razlike v načinu izražanja. Mi južnjaki čutimo stvari zelo intenzivno. Če imamo radi, imamo radi z vso močjo. Če smo jezni, se to vidi. Če smo veseli, se smejimo na glas. In če nas nekaj prizadene, tudi jokamo.
Čustva pridejo ven. Kot da se odpre ventil.
Pri severnejših narodih je pogosto drugače. Čustva ostanejo bolj zadržana, bolj pod nadzorom. In potem mi, ki smo bolj temperamentni, hitro izpademo neprimerni, nevzgojeni ali preglasni.
Tudi v vsakdanjih stvareh se pokaže razlika. V jeziku, v humorju, celo v kletvicah, ki so pri nas skoraj del kulture, tukaj pa jih družba pogosto razume drugače.
Knjiga, ki odpira prostor za dialog
Prav zato se mi zdi knjiga Zakaj molčiš, Hava? pomembna. Ne zato, ker bi ponujala preproste odgovore. Ampak zato, ker odpira prostor za razmislek.
Hava v svojih zgodbah govori o občutku drugačnosti, o nesprejetosti, o tem, kako je živeti med dvema identitetama. O tem, kako težko je včasih najti ravnotežje med ohranjanjem lastne kulture in pričakovanji okolja.
Tudi sama verjamem, da rešitev ni v popolni asimilaciji. Rešitev je v dialogu. V tem, da se poskušamo razumeti.
In mogoče tudi v tem, da si dovolimo biti malo drugačni.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
