Odgovornost. Beseda, ki pogosto zveni težko, kot breme, a v resnici prinaša največjo svobodo. Prevzemanje odgovornosti se skozi življenje spreminja, raste z nami in zori ob naših izkušnjah. Naučiti se sprejeti odgovornost zase – ne pa za druge – je proces, ki se nikoli zares ne konča. To je pot zorenja, ki poteka skozi telo, prostor, čustva, misli in nenazadnje – odnos do sveta.

Odgovornost do telesa in prostora

Naše telo je naš prvi dom. In tudi naš fizični dom – prostor, kjer živimo ali delamo – je odsev odnosa, ki ga imamo do sebe. Prevzemati odgovornost pomeni opazovati: Kaj jem? Ali spim dovolj? Kako se počutim v svoji koži?

Prav tako je pomembno vprašanje: Kako izgleda moj dom? Je to prostor, ki me podpira, pomirja, navdihuje? Ali pa prostor kaosa, kjer izgubljam energijo? Urejanje prostora ni zgolj estetska odločitev – je dejanje samospoštovanja.

Odgovornost za telo in prostor ni popolnost, temveč zvestoba drobnim dejanjem, ki jih izberemo vsak dan znova.

Odgovornost za čustva in odnose

Zreli odnosi se ne zgodijo sami od sebe. So rezultat notranjega dela. Prelomna točka pride, ko nehamo kriviti druge za to, kako se počutimo. Nihče se ni rodil z nalogo, da v nas neprestano vzbuja občutke ljubezni, varnosti in potrditve.

Vprašajte se: Sem človek, ki prinaša energijo v prostor, ali jo odnašam? Se odzivam ali reagiram? Čutim ali obtožujem?

Sprejeti odgovornost za čustva pomeni, da si dovolimo občutiti – tudi bolečino. In hkrati pomeni, da ne obremenjujemo drugih z bremenom, ki ga lahko razrešimo le sami v sebi.

Odgovornost za misli in izobraževanje

Naše misli ustvarjajo naš svet. Informacije, ki jih vsak dan sprejemamo – knjige, članki, pogovori, novice – oblikujejo naša prepričanja in s tem našo realnost. Kadar izberemo, kaj vnašamo v svoje miselno polje, prevzemamo moč.

Beremo zato, da se prebudimo. Da prepoznamo vzorce. Da ozavestimo. V dobi, ko imamo neskončne možnosti za učenje, je ignoranca izbira.

Zato je odgovornost tudi to, da se izobražujemo. Ne za diplomo. Za življenje.

Odgovornost za srečo in svet

Sreča ni nekaj, kar najdemo. Sreča je nekaj, kar ustvarimo. Z izbiro, da sodelujemo, ne tekmujemo. Da se odzivamo z ljubeznijo, ne z odporom. Da ne čakamo, da se svet spremeni, ampak smo mi tisti košček sveta, ki ga lahko vsak dan osmislimo.

Ko prevzamemo odgovornost, prenehamo biti del problema. Postanemo del rešitve. Včasih je dovolj že misel. Molitev. Iskrena podpora tistim, ki nosijo luč.

Dnevna odgovornost kot duhovna praksa

Prevzemanje odgovornosti je praksa, ne cilj. Vsakdanja dejanja štejejo:

• Ne išči izgovorov.
• Ne vali krivde.
• Ne išči sreče v drugih ali v materialnem.
• Ohrani dano obljubo.
• Spoštuj sebe in svojo energijo.
• Ne odlašaj z življenjem.
• Ne ostajaj v družbi ljudi, ki ne spoštujejo tvoje poti.

To ni kontrola. To je ljubezen do sebe.

Misel za konec

Resnična odgovornost ni teža – je most do svobode.
Ko sprejmeš odgovornost zase, osvobodiš druge. Ko sprejmeš odgovornost za svoje misli, čustva in dejanja, postaneš avtor svoje zgodbe.

In takrat se začne prava pesem tvojega življenja.

Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.

S hvaležnostjo Jadranka Smiljić