Obstajajo trenutki, ko življenje zakuha kaos. Ko izgubiš partnerja. Ko ostaneš sam z otroki. Ko tvoj bivši čez noč ustvari novo “idealno” družino – in še preden si sploh zmožen zadihati, slišiš, da si ti kriv za vse. Pa še malo več.
A čeprav si ti tisti, ki mora znova zgraditi svoj svet, prav ti postaneš tisti, ki ga ne morejo nehati spremljati. Gledajo tvoje zgodbe, preverjajo tvoje objave, zadržujejo dih ob vsaki tvoji fotografiji.
In takrat se zaveš: Oni so še vedno obsedeni z mano.
Zakaj partner novega partnerja gleda tvoje Instagram zgodbe?
Ko bivši partner ustvari novo zvezo, a njegova izbranka kljub vsemu spremlja tvoje objave (tudi leta kasneje), to ni naključje. To ni radovednost. To je nezavedna kontrola. Potreba po potrditvi, da si “zmagala”. Da imaš “njega”. Da si boljša. Da si ostala in ona ne.
Ampak tukaj je resnica:
👀 Če si zmagal, te zmaga ne skrbi.
👀 Če si v miru, te preteklost ne vznemirja.
👀 Če verjameš v svojo vrednost, ne spremljaš nekdanje partnerice svojega moža.
Torej … kaj je v resnici problem?
Psihološki profil: Ko si s človekom, za katerega veš, da je varal
Ko ženska ve, da jo je partner varal – še posebej z bivšo – in se kljub temu odloči, da bo ostala, se poročila in ustvarila družino … tam ne govorimo več o ljubezni. Govorimo o kompleksu vrednosti.
To so ljudje, ki so prepričani, da si ljubezen zaslužijo le, če jo “prislužijo”. Če jo dokažejo. Če zdržijo več, prenesejo več, opravičijo več. Takšni ljudje pogosto postanejo sokreatorji lastnega trpljenja, a krivdo projicirajo navzven – na bivše partnerko in iščejo vse načine, da bi jo uničili, z lažmi, z manipulacijo.
In začnejo s tihim zalezovanjem – spremljanjem profilov, analiziranjem objav, zastrupljanjem odnosa z bivšo partnerko njihovega partnerja.
A vse to ima en vir: nezaupanje v partnerja in samega sebe.
“Delam na šoli, sem svetovalka”
Ko oseba, ki se javno predstavlja kot šolska svetovalka, a zasebno sledi in nadzoruje bivšo partnerko svojega moža, s tem ne kaže strokovnosti, ampak notranjo razklanost.
Ljudje, ki delajo v šolstvu, naj bi bili zgled – čustveno stabilni, empatični, spoštljivi. Ko pa ista oseba sodeluje pri trosenju laži, prikrivanju resnice in posrednem nadzoru nad mamo otrok njihovega partnerja, izgubi osnovno kredibilnost.
In tu je bistveno vprašanje:
Kako lahko pomagaš mladostnikom, če sama ne ločiš med resnico in nadzorom?
Kako svetuješ o zdravih odnosih, če si izbrala partnerja, za katerega veš, da ni bil iskren – in si se kljub temu zavezala z njim?
Odgovor je: ne moreš. Lahko le igraš vlogo. Za javnost. Za svojo vest. Za svojo identiteto. In ta vloga je naporna. Zato pa te zgodbe drugih tako bolijo.
Kje sem zdaj jaz?
Jaz sem mama. Samostojna. Svobodna. In zlomljena že davno nazaj – a sestavljena iz močnejših koščkov.
Jaz sem tista, ki je ostala z otroki.
Jaz sem tista, ki nima časa igrati igric – ker imam življenje. Pravo. Težko. Lepo. Resnično.
In čeprav sta me želela utišati, me zlomiti, me predstaviti kot problem – sem postala opomnik vama obema, česa se bojita.
Bojita se ženske, ki se je odločila ne sodelovati več v igri.
Ženske, ki je ostala pristna.
In ženske, ki si je upala izbrati mir – tudi če je morala za to pustiti vse za sabo.
Ko si z nekom, za katerega veš, da je lagal, varal in manipuliral, in se odločiš, da z njim ustvariš življenje – si prevzel odgovornost za laži, ki jih boš morala še dolgo prikrivati.
Ampak ko si nekdo, ki je preživel to osebo, ji odpustil in se odločil naprej – takrat si zmagovalec.
Ne zato, ker imaš popolno življenje.
Ampak zato, ker nehaš živeti tuje laži in začneš ustvarjati svojo resnico.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
