Balerina iz taborišča smrti

Knjiga #57: Blarina iz taborišča smrti

Avtor: Edith Edger

Balerina iz taborišča smrti – knjiga, ki te ne prizadene le zaradi preteklosti

Prebrala sem knjigo Balerina iz taborišča smrti avtorice Edith Eger. In ne – ni me pretresla.
Ne zato, ker ne bi bila tragična, pretresljiva, globoka. Temveč zato, ker o Auschwitzu vem veliko. Preveč. Brala sem knjige, gledala dokumentarce, poslušala resnične zgodbe preživelih. Vem, kaj se je tam dogajalo. In bolj kot šok sem ob tej knjigi čutila nekaj drugega: ogromno žalost, da se kljub vsemu nismo naučili ničesar.

Knjiga je roman za mlade, prirejen po avtoričini izvirni uspešnici Izbira, vendar z vso težo resničnih dogodkov. Edith Eger je kot najstnica preživela pekel nacističnega taborišča. Bila je nadarjena balerina. V Auschwitzu je plesala za Mengeleja – ne iz želje po nastopanju, temveč iz nuje po preživetju. Plesala je, da je ostala živa. A tisto, kar je v njej resnično preživelo, ni bilo telo, temveč duh. V njenem pisanju ni čutiti maščevalnosti, temveč neverjetno moč notranje izbire. In prav zato je knjiga tako pomembna: ker ne govori samo o preživetju, temveč o življenju – po taborišču.

Na eni izmed zadnjih strani knjige (str. 202) Egerjeva opazuje skupino poljskih najstnikov, ki se brezskrbno šalijo na ulicah Krakova. Sama pa se pripravlja na obisk Auschwitza – na svojo vrnitev v kraj, kjer je skoraj umrla. V notranjem nemiru se ji porajajo vprašanja:

»Je moja generacija mlajšo dovolj dobro naučila, kako pomembno je preprečiti, da se zgodi nov holokavst?«

To vprašanje me je zadelo naravnost v srce. In moje srce je odgovorilo: ne. Nismo se naučili.

Danes, leta 2025, se pred našimi očmi dogaja genocid. Nad Palestinci. Pred očmi sveta se dogaja etnično čiščenje, sistematično uničevanje civilnega prebivalstva, uničevanje domov, šol, bolnišnic. In svet večinoma molči – ali pa poišče opravičila. Kako je mogoče, da še vedno ne ločimo med samoobrambo in zločinom nad človeštvom? Kako je mogoče, da zlo znova mirno koraka, ker je množica tiho?

Tudi sama Edith Eger danes o tem spregovori jasno. Čeprav je Judinja, čeprav je preživela nacistično preganjanje, si upa reči: trpljenje ni ekskluzivno. Nihče nima pravice ponavljati nasilja nad drugimi, ne glede na svojo zgodovino. In to je morda eden najmočnejših glasov proti genocidu – prav zato, ker prihaja iz ust nekoga, ki je sam izkusil največje zlo 20. stoletja.

Zgodba, ki ni le zgodovina

Zato Balerina iz taborišča smrti ni le zgodba iz preteklosti. Je zgodba o moči izbire, o notranji svobodi, o tem, da ti nihče – niti nacist, niti vojak, niti zločinec – ne more vzeti tvojega bistva, če se sam ne predaš. Knjiga govori o tem, kako je Edith preživela s pomočjo notranjega upanja, spominov na domače, z vizijo prihodnosti, ki presega ograje taborišča.

In hkrati govori o tem, kako težko je živeti naprej. Kako se rana ne zaceli kar sama. Kako je življenje po travmi napolnjeno s krivdo, z razcepljenostjo, z vprašanjem: zakaj jaz? In vendar – ravno skozi te notranje boje je Egerjeva postala ena najmočnejših terapevtk na svetu. Danes pomaga drugim ljudem, da v sebi najdejo tisto, kar je našla sama – možnost, da se ne definiraš več skozi preteklost, temveč skozi svojo izbiro v sedanjosti.

Knjiga za mlade – in vse ostale

Knjiga je napisana za mlade bralce – a to nikakor ne pomeni, da je poenostavljena ali površna. Ravno nasprotno. Je iskrena, neposredna in nežna hkrati. Govori o najtemnejših plasteh človeške narave brez senzacionalizma. Pove, kar je treba povedati – brez nepotrebne brutalnosti, a z vso resnico.

To je knjiga, ki odpira pogovor. Z mladimi. S starši. Z učitelji. Z nami samimi.
Ker kot pravi znani citat Georgea Santayane:

»Kdor se ne uči iz zgodovine, je obsojen, da jo ponavlja.«

In zgodovina se danes že ponavlja. Zato je naša odgovornost, da o tem govorimo. Da knjige, kot je ta, ne berejo le mladi, temveč vsi – tudi tisti, ki imajo moč odločanja. Tisti, ki pišejo zakone. Tisti, ki vodijo države. In predvsem: tisti, ki še verjamejo, da se človek lahko spremeni.

Zakaj jo priporočam?

Ker je več kot knjiga o holokavstu.
Je knjiga o ljubezni, o izgubi, o odločitvi, da ne boš živel v vlogi žrtve.
Je knjiga o tem, kako se s travmo ne živi mimo – temveč skoznjo.
In o tem, kako lahko človek kljub vsemu ostane – človek.

Priporočam jo vsakemu, ki išče odgovore. Vsakemu, ki ga boli svet. Vsakemu, ki verjame, da se sprememba začne pri nas samih.

„Zgodovina ni učiteljica, če je ne poslušamo – je le slepa prerokinja, ki hodi po naših stopinjah.“
(lastna misel)

Nikoli več. Ne nikomur. Nikjer.

Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.

S hvaležnostjo Jadranka Smiljić