Knjiga #54 : Miklova Zala
Avtor: Desa Muck
Ko se srečamo z zgodbo Miklove Zale, ne beremo le romantične povesti, temveč zgodovinsko, kulturno in čustveno pripoved. Desa Muck je s svojo priredbo povesti Jakoba Sketa naredila več kot le posodobitev – odprla je prostor za razmislek o času turških vpadov, vlogi žensk, domoljubju ter o značaju slovenskega – še posebej koroškega – človeka.
“Koroškim Slovencem
v zahvalo
za včeraj
za danes
za jutri”
Zgodba o pogumu in zvestobi
Zala, preprosto kmečko dekle z zlatimi kitami in sinjimi očmi, je ugrabljena sredi mirnega življenja. Sedem let preživi v sultanovem haremu, obdana z bliščem in nevarnostmi orientalskega dvora. Kljub vsem skušnjavam ostaja zvesta svoji veri, svojim koreninam – in Mirku.
Ilustracije Gorazda Vahna jo prikazujejo kot milo, nedolžno, a hkrati notranje močno dekle. V njenih očeh se zrcali žalost, a tudi neomajna zvestoba – in prav to jo loči od vseh drugih.

Almira – simbol prepovedanega drugačnega
Nasprotje Zale je Almira – temnooka in prelepa. Njena vloga v zgodbi je subtilna, a pomembna: tudi ona občuti nežnost do Mirka, vendar je njena drugačnost – njen izvor, barva kože, zgodovina – prevelik »tuji« element za koroško skupnost.
Tu se razkrije značilnost, ki jo mnogi Korošci (in širše Slovenci) še danes nosijo: narodna zaprtost, težko sprejemanje tujega, nezmožnost, da bi nekoga »drugega« sprejeli za svojega.
Zato tudi Mirek ne more – oziroma ne sme – ljubiti Almire. Njegova usoda je Zala – ker je njegova, ker je »naša«.
Turški vpadi in janičarji – ozadje izgubljene generacije
V času, ko se dogaja zgodba, so turški vpadi pomenili ne le grožnjo življenju, temveč izgubo celih generacij. Deklice so končale v haremih, fantje pa kot janičarji, izurjeni vojaki, popolnoma ločeni od svojih korenin. Šlo je za sistematično raznarodovanje – iz otrok so naredili vojake sultanove moči.
Zato je Zalin povratek več kot le osebna zmaga – je simbol odpora izgubi narodne identitete. Njena zgodba govori o tem, kako globoko se v ljudeh zasidra pripadnost – tudi po letih ujetništva.
Zgodovina in domovina – srčna vez
Besedilo na začetku knjige izraža poklon Koroškim Slovencem »za včeraj, za danes, za jutri«. Poklon njihovi zvestobi, trdnosti in zavedanju. Toda prav ta trdnost zna biti dvorezen meč – kar je lepo ohranja tradicijo, lahko včasih tudi izključi nove možnosti, nove ljudi.

V zgodbi se to izraža subtilno – a jasno. Miklova Zala mora biti tista, ki je sprejeta. Ona je lepota, pogum in domovina v enem. Vse drugo – tudi ljubezen izven meja domače vasi – je zgolj skušnjava, ki je ne smemo izbrati.
Priredba, ki odpira nova vprašanja
Desa Muck ni zgolj posodobila zgodbe – z ilustracijami, svežim jezikom in spoštovanjem do izvirnika je ustvarila knjigo, ki je primerna za mlade, a jo bodo s tihim spoštovanjem prebrali tudi odrasli.
A hkrati je to knjiga, ki odpira prostor za različno branje, odvisno od tega, kdo smo in kaj smo v življenju doživeli.
Za nekoga, ki ni nikoli občutil stigme, je to zgodba o narodni zavesti, veri, pogumu. A za nekoga, ki ve, kako je biti tujec, ki ni nikoli zares sprejet – Almira ni zgolj negativka, temveč glas izključenosti.
Čeprav je bila Almira prelepa, plemenita, pripravljena pomagati, ni mogla biti izbrana. Ne zato, ker ne bi ljubila – temveč zato, ker ni bila “naša”. In ko se zdi, da je “izdala”, se poraja vprašanje: je to res bila izdaja iz ljubosumja? Ali morda globoka, potlačena bolečina nekoga, ki ga okolje nikoli ni sprejelo?
Na koncu se zgodi še nekaj simbolnega – tudi lepoto ji odvzamejo. Samo Zala je lahko lepa. Samo ona je lahko dobra. Samo ona ima pravico do končne ljubezni in doma.
Mirko se mora vrniti k njej. Tisto, kar ni domače, nima mesta v zaključku.
In ravno zato je vredno brati tudi drugače. Ne zato, da bi iskali napake – ampak da razumemo več. Več plasti, več pogledov, več resnic. In morda, da bi se prihodnje Zaline zgodbe končale tako, da bo med njimi prostor tudi za Almire.

Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić