Včasih pride knjiga v roke čisto po naključju. No, tokrat je ni prinesel slučaj, ampak moj brat Božidar. On in njegova žena Alja sta med tistimi redkimi ljudmi, s katerimi lahko delim navdušenje nad knjigami. Resnično sem vesela, da je ljubezen do branja v naši družini še vedno močna. Po drugi strani pa me žalosti, koliko ljudi danes skoraj ne bere več…
Knjiga: #56 Hugo Cabret
Avtor: Brian Selznick
Če si kdaj preživel čas v veliki železniški postaji, potem veš, da so tam zgodbe povsod. V vlakih, ki prihajajo in odhajajo. V ljudeh, ki se srečujejo in poslavljajo. V urah, ki merijo čas, ki se zdi, kot da teče drugače.
Najprej film, potem knjiga
Zanimivo je, da sem najprej gledala film Hugo, in to že kar nekaj let nazaj. Takrat me je očarala predvsem vizualna podoba – skoraj kot da bi gledala gibljive slike iz sanj. Režiser Martin Scorsese je ustvaril poklon zgodnjemu filmu in režiserju Georgesu Mélièsu, ki je bil v resničnem življenju pravi filmski čarovnik.
Film mi je ostal v spominu, zato sem bila še toliko bolj radovedna, ko sem dobila knjigo.
Risbe, ki govorijo svojo zgodbo
Knjiga Hugo Cabret ni čisto običajna knjiga. Je mešanica zgodbe in ilustracij – in to takšnih, da ti vzamejo dih. Včasih sem med listanjem skoraj pozabila, da berem – zdelo se je, kot da gledam film v svoji glavi. Risbe so tako podrobne, čarobne in žive, da si zlahka predstavljam vsak prizor.
Kaj mi je knjiga dala
Zgodba govori o dečku Hugotu, ki živi v pariški železniški postaji in skrbi za ure. Vse se začne vrteti okoli skrivnostnega avtomata, njegovega pokojnega očeta in starega moža, ki prodaja igrače. Med branjem sem začutila, kako ustvarjanje lahko človeka gradi – daje mu smisel. Hkrati pa tudi, kako ga lahko sesuje, če izgubi vero vase ali če ga okolica ne razume.
Umetniku v knjigi se je svet sesul – ne zaradi denarja, ampak zato, ker nihče več ni cenil njegove domišljije in truda. In to se, žal, včasih dogaja tudi danes.
Za konec…
Mogoče sem zdaj že malo preveč odrasla za to zgodbo. V določenih delih me ni čisto potegnila… ampak ravno zato sem še bolj občudovala risbe, ki so me nesle dlje kot besede. In včasih je tudi to dovolj – da nas nekaj spomni, da je svet še vedno poln čudežev, samo pogledati jih moramo znati.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
