Knjiga #68: Biogarfija naključnega čudesa
Avtor: Tanja Maljarčuk
»Še vedno je čakala, kdaj bo iz nje končno nastal veliki človek.«
To je ena izmed tistih knjig, ki jih ne bereš zaradi zgodbe, ampak zaradi občutka, ki ostane še dolgo potem, ko jo zapreš.
Lena. Pravzaprav Olena. Deklica, ki se že zelo zgodaj odloči, da bo sama določila, kdo je. Trmasta. Občutljiva. Prepričana, da lahko popravi svet, če se le dovolj potrudi. In svet jo vedno znova postavi na trda tla.
Roman spremlja njeno odraščanje v času prvih let samostojne Ukrajine. Socializem razpada, kapitalizem obljublja svobodo, a prinese revščino, zmedo in izgubljenost. V tem svetu Lena ne zna stati ob strani. Kjer vidi krivico, se bori. Kjer vidi trpljenje, poskuša pomagati.
Najprej potepuški psi. Ko izve, kaj se z njimi dogaja, ne more ostati tiho. Nato sošolka, ki se izgublja. Nato sistem. Birokracija. Krivice. Invalidi. Vedno znova vstopa v boj. Ne zato, ker bi želela biti herojinja, ampak ker ne prenese nepravičnosti.
Ob tem pa si zida svoje gradove v oblakih. Svet vidi, kakršen bi moral biti, ne takšen, kakršen je. In ta razkorak med idealom in realnostjo jo počasi lomi.
Ogledalo, ki ga nisem pričakovala
Med branjem sem imela občutek, da mi knjiga nastavlja ogledalo. Lena me je malo spominjala name. Borka za pravico. Za poštenje. Za tiste, ki nimajo glasu. Tudi jaz težko gledam stran, ko vidim krivico. Tudi jaz imam v sebi tisti donkihotski moment, ko mislim, da lahko spremenim svet.
A knjiga zelo tiho pokaže tudi drugo plat. Da se lahko v boju za druge izgubiš. Da lahko postaneš tako osredotočen na popravljanje sveta, da pozabiš živeti svoje življenje.
Eden izmed odlomkov, ki mi je ostal najbolj v spominu, govori o treh temeljnih odnosih, ki jih človek vzpostavlja v življenju.
Prvi je odnos z nekom, ki mu je enak – z drugim človekom.
Drugi je odnos z nečim, kar je nad njim – z Bogom, vero, smislom.
Tretji je odnos z bitjem, ki je od njega šibkejše – z živaljo.
In prav ta tretji odnos naj bi razkrival, kakšni smo v resnici. Način, kako ravnamo s šibkejšim, pove več kot vse besede. Če si nekdo dovoli nasilje nad nemočnim bitjem, ne ubije le življenja – ubije del človečnosti v sebi.
Ta misel je močna. In hkrati preprosta.
Roman je lep in težek hkrati. Lep v svoji iskrenosti. Težek, ker Lena nima lahkega življenja. Ker se ji nenehno dogajajo stvari, ki bi marsikoga zlomile. In ker tudi ona na koncu ni klasična junakinja.
Ni zgodba o zmagovalcih.
Je zgodba o občutljivih ljudeh v surovem svetu.
In morda je to tisto, kar najbolj zadene. Da ni dovolj biti dober. Ni dovolj želeti pomagati. Potrebna je tudi sposobnost postaviti mejo. Ustaviti se. Poskrbeti zase. Ne izgubiti sebe v bitkah, ki jih biješ.
Biografija naključnega čudesa je knjiga, ki zahteva pozornost. In pogum, da si priznaš, kje si morda podoben Leni.
Včasih ni največji čudež to, da spremeniš svet.
Včasih je čudež že to, da ostaneš cel.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
