Knjiga #22
Avtor: Michelle Marly Coco Chanel
“Eleganca je, ko je notranjost tako lepa kot zunanjost.”
Včasih paše, da posežeš po knjigi, ki ni težka teorija ali poslovna literatura, ampak nekaj, kar te potegne vase kot dober pogovor ob kavi. Tako sem jaz vzela v roke knjigo Michelle Marly Coco Chanel. Pravzaprav nisem pričakovala velike biografije – želela sem samo malo lahkotnega branja, nekaj za dušo. Ampak zgodba, ki sem jo našla med vrsticami, je bila veliko več kot to.
Chanel – ženska, ki je šla proti toku
Knjiga ni suhoparen zgodovinski zapis. Na trenutke deluje kot roman o ljubezni, na trenutke kot zgodba o preživetju, ves čas pa je v ospredju ženska, ki je iz revne sirote postala ena največjih ikon mode. Coco Chanel – ženska, ki je verjela, da eleganca pomeni preprostost, in ki si je upala podreti pravila, ko so vsi drugi igrali po njih.
Kar mi je bilo pri branju najbolj všeč, je to, da Chanel ni prikazana kot popolna, nedotakljiva legenda. Nasprotno – skozi strani pride do nas kot človek. Trmasta, včasih kruta, pogosto zaljubljena, vedno pa polna poguma. Knjiga mi je dala občutek, da gledam v zakulisje njenega življenja – tiste trenutke, ki jih modne revije nikoli ne pokažejo.
Kaj lahko vzamemo s sabo iz njene zgodbe?
Ob branju sem se večkrat vprašala: bi si tudi jaz upala iti tako daleč? Bi imela pogum postaviti sebe in svoje ideje pred pravila družbe? Chanel je to naredila – in s tem spremenila ne samo modo, ampak tudi pogled na ženske.
To ni knjiga, ki bi vas zasula z datumi in podatki. Pričakujte zgodbo, ki vas bo morda spomnila, da je eleganca včasih res preprostost – in da so največje spremembe vedno rezultat tega, da si upamo biti drugačni.
Za Chanel je bila moda ljubezen, a ljubezen je bila njena rana
Ko beremo knjigo Michelle Marry o Coco Chanel, hitro ugotovimo, da moda pri njej nikoli ni bila samo posel. Bila je njen način, kako ljubiti življenje, kako ujeti lepoto v nekaj, kar ostane. A za Chanel je obstajala še ena ljubezen – tista, ki je bila preveč resnična, preveč boleča, da bi jo lahko kdorkoli pozabil.
Njena največja strast je bil Arthur “Boy” Capel. Moški, ki jo je videl takrat, ko je bila še samo Gabrielle, polna sanj in poguma. On ji je pomagal odpreti prvo trgovino, on ji je dal samozavest, da je zaupala svojemu talentu. Bil je njen partner v ustvarjanju – in v življenju. A imel je eno napako: že je pripadal drugi.
Njuna ljubezen je bila kot parfum – močna, opojna, a nikoli resnično njena. In ko je Boy tragično umrl v prometni nesreči, je Chanel izgubila ne samo moškega, ki ga je ljubila, ampak tudi kos sebe. Prijateljem je kasneje priznala, da si tega nikoli ni odpustila. Njegova smrt je bila rana, ki je ostala odprta vse življenje.
Morda je prav zato vsa njena moda tako brezčasna. Kot da bi vsak kos, vsaka mala črna obleka in vsak šiv v sebi nosil spomin na ljubezen, ki je bila večja od življenja – a jo je življenje prehitro vzelo.
Jaz sem jo prebrala kot lahko berilo. Vi jo boste morda vzeli kot navdih. A eno je gotovo – ob tej knjigi se boste vprašali, kaj pomeni biti ikona v svojem lastnem življenju.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
