Včeraj sem bila na prireditvi “Do kdaj živim” v Mestni knjižnici Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu.
Dogodek je organiziral Slovenski hospic, kjer so govorili o knjigi dr. Carmen L. Oven — zbirki zgodb o življenju, smrti in vsem vmes. V pogovoru so se dotaknili teme, ki je v naši družbi pogosto potisnjena na rob: da bi morali o smrti več govoriti, jo razumeti, ne pa skrivati pred sabo in drugimi.
“Morda živimo, dokler nas nekdo še nosi v srcu”
In res, v meni se je nekaj premaknilo.
Začela sem razmišljati, kako jaz gledam na smrt.
Zame je smrt nekaj naravnega.
Roditi se moraš in umreti moraš — to je dano.
Vse ostalo pa je stvar izbire: kako boš živel, kaj boš ljubil, koga boš objel, kaj boš pustil za sabo.
Ves čas čutim, da sem sestavljena iz mnogih pred menoj.
Del mene so moja baba, dedi, prababice in pradedki, vsi, ki jih več ni, a jih nosim v sebi.
Ko dosežem nekaj, kar se mi zdi pomembno, se jim zahvalim – tiho, v sebi.
Za pogum, za moč, za trmo, za življenje, ki so mi ga dali.
Ker vse, kar sem, sem zaradi njih.
Ko opazujem, kako se v Sloveniji ljudje spominjajo umrlih, vidim razliko.
Pri nas doma smo sveče prižigali tudi za žive, ne samo za mrtve.
Hrano smo delili, molitve so bile glasne, pogovori iskreni.
Smrt ni bila tabu, ampak del življenja.
Tu pa opažam, da se o njej govori s tišino.
Sveča, roža, obisk groba enkrat na leto — a duša, spomin, stik? Pogosto izginejo v formalnosti.
Meni osebno je lažje.
Ne praznujem dneva mrtvih in se ne spominjam, kot da so mrtvi.
Zame so živi v vsaki moji celici, v vsakem koraku, v vsakem ustvarjanju.
In ko se spomnim njih, ne žalujem — čutim hvaležnost.
Upam, da bom to miselnost znala prenesti tudi na svoja otroka, Kosto in Zojo.
Da bosta razumela, da življenje ni samo začetek in konec,
ampak tudi vse tisto vmes, kar nosimo drug od drugega naprej.

Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić