Knjiga #24: Sto srečnih dni
Avtor: Ava Woods
Knjigo Sto srečnih dni sem brala na morju. V viseči mreži, v senci borovcev, v tistem počasnem času, ko se dnevi raztegnejo in nič ne priganja. Takrat knjige ne bereš z glavo, ampak s telesom. Vonj po borovcih, rahlo zibanje mreže in zgodba, ki pride bližje, kot bi sicer.
“Obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki verjamejo v čudeže, in tisti, ki jih ne opazijo””
Zgodba govori o ženski, ki je globoko nesrečna. Ne najde se v svojem življenju, ne v službi, ne v odnosih. Ostane sama, ujeta v vsakdan, ki ji ne daje več smisla. Živi z mamo, njen zakon razpade, mož jo zapusti zaradi njene najboljše prijateljice. Življenje se ji skrči, postane tiho, težko, brez veselja.
V bolnišnici spozna žensko, ki je njeno popolno nasprotje. Iskrivo, drzno, polno življenja. Med njima se splete nenavadno prijateljstvo. Ta druga ženska jo vzame kot projekt. Odloči se, da jo bo naučila sreče. Ne teorije, ne velikih modrosti. Čisto konkretno – skozi dejanja.
Začneta početi stvari, ki nimajo nobenega pravega smisla. Norčije. Izzive. Majhne upore proti sivini. Stvari, ki te spravijo iz glave v telo. Da se sprostiš. Da se nasmehneš. Da se spomniš, kako je, ko si živ. Ko si prisoten. Ko si tukaj.
Ironija zgodbe je v tem, da je ženska, ki uči sreče, sama hudo bolna. Sooča se z neozdravljivo boleznijo. Zaveda se, da ima časa vedno manj. In prav zato živi toliko bolj polno. Brez odlašanja. Brez izgovorov. Brez “enkrat”.
Ena izmed misli, ki mi je iz te knjige najbolj ostala, je ta, da obstajata dve vrsti ljudi. Tisti, ki verjamejo, da je vse čudež. In tisti, ki ne verjamejo v čudeže. Razlika ni v tem, kaj se jim zgodi. Razlika je v tem, kako gledajo na življenje.
Knjiga zelo nežno, a jasno pokaže, kako velik vpliv ima naš odnos do življenja. Kako hitro se zapremo. Kako hitro se navadimo na manj. In kako pogosto pozabimo, da je življenje kratko. Prekratko za odlašanje. Prekratko za stalno previdnost.
Včasih si moraš dovoliti tudi najbolj nore stvari. Tudi skok v umazan vodnjak sredi mesta. Ne zato, ker je pametno. Ampak zato, ker te pretrese. Ker te prebudi. Ker te spomni, da si več kot vloga, več kot rutina, več kot strah.
Sto srečnih dni ni knjiga, ki bi jo razčlenjevala ali analizirala. Je knjiga, ki deluje počasi. Ki pusti sled. Ki te ne spremeni na glas, ampak ti tiho nastavi ogledalo. In te vpraša: kako živiš? In zakaj ne malo bolj pogumno?
To je knjiga o sreči, ki ni cilj. O sreči kot odločitvi. O tem, da včasih ne potrebuješ več časa, boljših okoliščin ali idealnega trenutka. Včasih potrebuješ samo dovoljenje, da si živ – tukaj in zdaj.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
