Marsikdo pravi: »Ko delaš z ljubeznijo, se ne utrudiš.«
To preprosto ni res.
Tudi kadar delaš nekaj, kar ljubiš in ti je res pomembno – se lahko utrudiš. Lahko celo izgoriš. Še posebej, če za svoje delo nisi pošteno plačan ali te nihče ne ceni. Ljubezen do dela ni zaščita pred realnostjo.
“Najprej ugotovi, kaj ti je Bog namenil. Potem načrtuj.”
Zato je ključno vprašanje:
Kaj ti je namenjeno?
Začeti je treba pri bistvu. Ne pri denarju. Ne pri urniku. Ampak pri poslanstvu.
Kaj je tisto, kar ti je dano? Kakšna je tvoja edinstvena kombinacija darov, izkušenj in želja, ki jih lahko deliš s svetom?
Tu pride v igro koncept ikigai – japonska ideja življenjskega smisla.
Tvoj ikigai leži na presečišču štirih vprašanj:
- Kaj rada počnem?
- V čem sem dobra?
- Kaj svet potrebuje?
- Za kaj mi bodo ljudje plačali?
Če najdeš odgovor na vsa štiri, si blizu.
Če pa delaš samo zato, da plačaš položnice, si daleč od sebe.
Življenje je prekratko, da bi ga zapravljala samo za preživetje.
Kako začeti, ko iščeš pot naprej?
1. Sprazni in uredi prostor.
Fizični prostor odraža notranji prostor. Če je tvoja miza natrpana, je velika verjetnost, da je tudi tvoj fokus razpršen.
Pospravi. Zadihaj. Ustvari miren kotiček samo zase.
2. Ustvari lepe, pregledne zapiske.
Vzemi si zvezek, dnevnik, barvice. Ustvari vizualni prostor, kjer se tvoje misli lahko utelesijo.
- Dnevnik je za občutke in uvida.
- Zapiski so za ideje in akcije.
- Vision board je tabla ali stran s slikami, citati in besedami, ki te spominjajo na to, kam greš (npr. Canva, Pinterest, kolaž na steni).
3. Vpiši v koledar.
Če nečesa ne načrtuješ, potem tega v resnici ne nameravaš narediti.
Ura v koledarju pomeni: to je pomembno.
Ne “enkrat bom”, ampak: v torek ob 10.00 začnem.
Ne primerjaj se – navdihuj se.
Primerjanje z drugimi te hitro potisne v občutek, da nisi dovolj.
Raje poišči navdih.
Vzemi najboljše iz tujih poti in nežno vkomponiraj v svojo.
V svoje delo vključuj hobije, darove in radovednost – tam je tvoja moč in edinstvenost.
Hodi svojo pot – ne govori o njej, živi jo.
Veliko je govorcev. Malo pa tistih, ki resnično hodijo svojo pot.
Ni ti treba biti popolna. Bodi pristna. In pogumna.
Začni – tudi če še nisi povsem pripravljena. Pot bo pokazala naslednji korak.
Spremembe pridejo, ko začneš.
Najboljši trenutek ne bo nikoli popoln.
A če veš, zakaj nekaj počneš – in če s tem lahko izboljšaš življenje vsaj enemu človeku – potem veš že dovolj, da začneš.
Tvoje sporočilo šteje.
Tvoj prispevek je pomemben.
Svet potrebuje ljudi, ki si upajo delovati iz srca – tudi, ko še ni vse jasno
In za konec…
Tudi ta članek je nastal kot posledica urejanja kaosa na moji mizi.
Med starimi listi sem našla zapiske, stare vsaj sedem let – in prav ti stavki so danes postali navdih za te besede.
Morda jih takrat nisem znala uporabiti. Morda še ni bil pravi čas.
A veš kaj?
Nikoli ni prepozno, da zgradiš svoj mir in uspešno življenje.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo,
Jadranka Smiljić
