Knjiga #73: Od pridnosti k pristnosti: Kdo smo, kone živimo več za druge?
Avtor: Saša Kranjc
Od pridnosti k pristnosti Saše Krajnc je berljiva, iskrena in mestoma zelo osebna. Morda preveč.
Ko vzameš to knjigo v roke, hitro ugotoviš, da ne gre za priročnik v klasičnem smislu. Ni seznam nasvetov, ni tabela korakov. Je zgodba — ženska, ki pripoveduje o sebi. O tem, kako je odraščala kot pridna hčerka, kako je bila vzornica in ubogljivka, in koliko jo je to stalo. Saša Krajnc, coachinja in psihoterapevtka, piše z redko odprtostjo. In prav to je tisto, kar knjigo naredi berljivo — stran se obrne za stranjo, ker čutiš, da za besedami stoji resnična izkušnja.
O čem govori knjiga
Krajnc opisuje pot, ki jo je prehodila od “pridnosti” — torej od vedenja, ki ga razvijemo, ko se kot otroci naučimo, da je varno biti ubogljiv, neviden in prilagodljiv — do tega, kar imenuje pristnost.
Skozi knjigo vpleta osebne izkušnje, razmišljanja o odnosih, denarju, vrednosti in mejah. V zadnjem delu ponudi tudi konkretnejša orodja: vaje in t. i. dušne pobožke, ki bralca vodijo skozi lastno razmišljanje.
Teh zadnjih tridesetak strani je po mojem mnenju najboljši del — tu knjiga postane tisto, kar si marsikdo želi od takšnega branja: malo bolj praktična.
Stil pisanja je sproščen in dostopen. Krajnc ne piše kot strokovnjakinja, ki razlaga pacientu — piše kot nekdo, ki je sam prišel skozi nekaj težkega in ti o tem pripoveduje. To ima svojo vrednost. Nekateri deli — zlasti tisti o vzorcih, ki jih prevzamemo od staršev, o tem, kako nezavestno prevzamemo njihove strahove in omejitve — so dobro opisani in jih bralec zlahka prepozna v svojem življenju.
Tema odnosa med starši in otroki, ki jo knjiga odpira, je resnična in pomembna. Obstajajo mame (in očetje), ki nevede prelagajo svoje nepredelane stiske na otroke. To ni nova ugotovitev, a Krajnc jo prikaže skozi lastno kožo — in to jo naredi bolj otipljivo kot kakšna teorija.
Cankarjanska mati
Toda knjiga ima tudi senčno stran — in pošteno jo je omeniti. Velik del besedila je posvečen temu, kaj so drugi naredili narobe. Mama, ki je dušila in omejevala. Psihoterapevtka, ki je škodila namesto pomagala. Okolje, ki ni dopuščalo rasti. Vse to je morda resnično — a po določeni točki se bralec lahko ujame pri misli: kdaj pa pride del o meni?
Ob tem se pojavi še ena točka nestrinjanja — avtorica v knjigi vzpostavi primerjavo z Cankarjevo mamo kot simbolom materinstva, ki duši. Ta primerjava je sicer zanimiva, a sporna: Cankarjeva mama, ki mu skuha kavo in pride obiskat sina v mesto — in se on nje sramuje — je bila ženska, ki je ljubila po svojih zmožnostih. Reči, da je sina hotela uničiti, je daleč od tega, kar literatura in zgodovina o njej govorita. Takšne interpretacije v resnih knjigah o osebni rasti rahlo zamajejo zaupanje.
Knjiga, ki odpira rane — včasih tvoje lastne
Morda je zanimivo vprašanje ne le, kaj knjiga trdi — ampak kaj sproži. Nekatere teme, ki jih Krajnc odpira, niso lagodne: vrednost, denar, prepričanja, ki jih nosimo s seboj in nas ovirajo. Če te takšne teme dotaknejo, je možno, da knjiga ni neprijetna zato, ker je slabo napisana — ampak ker zadene točko, ki je pri tebi še odprta. To ni pomanjkljivost knjige. Je morda njen namen.
Na koncu je Od pridnosti k pristnosti knjiga, ki jo bereš z mešanimi občutki. Navdihujoča in hkrati utrudljiva. Iskrena in hkrati enostranska. Polna lastne zgodbe avtorice — ki je ne moraš vedno vzeti za svojo. A če ji daš priložnost, te vsaj tu in tam prisili, da se vprašaš: koliko od tega, kar delam vsak dan, delam zares po svoji volji?
Saša Krajnc: Od pridnosti k pristnosti — priporočljivo za tiste, ki se prepoznajo v vzorcih ugajanja in prilagajanja. Z razumevanjem, da je to bolj osebna izpoved kot priročnik — in da so najboljše strani tiste zadnje.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
