Pot ob žici okoli Ljubljane je bila že dolgo na mojem seznamu želja. Ko sem živela v Ljubljani, sem si večkrat rekla, da bom nekoč prehodila vseh 33 kilometrov, vendar si nikoli nisem vzela časa. Če povem po resnici, me je bilo tudi malo strah – predvsem neznanega, dolge poti in tega, ali bom zmogla. Poleg tega nikoli nisem imela prave družbe za takšno dogodivščino.
Potem pa sem si svojo družbo preprosto “rodila”. 😄
Danes sta Kosta stara 14 let in Zoja 11 let, ravno danes Zoja praznovala rojstni dan. Ko sem videla reklamo za Pohod ob žici in ugotovila, da sta otroka tisti vikend pri meni, sem takoj vedela, da je to prava priložnost za našo novo družinsko dogodivščino.
In dogodivščina je tudi bila. Lepа, naporna, kaotična in predvsem zelo poučna.
Pot ob žici ni nedeljski sprehod
Prva napaka, ki sem jo naredila, je bila, da sem mislila, da gre za prijeten in lahkoten pohod. Realnost pa je precej drugačna. Pot ob žici okoli Ljubljane meri približno 33 kilometrov, mi pa smo jih zaradi parkiranja in dodatne hoje naredili še nekaj več.
Na začetku sem bila presenečena, zakaj vsi tako hitijo. Ljudje so hodili zelo hitro, marsikdo skoraj tekmovalno. Imela sem občutek, kot da vsi nekam zamujajo. Kasneje sem ugotovila, da razlog niso samo športni cilji, ampak tudi zbiranje žigov za medaljo. Kontrolne točke so odprte le do določene ure, zato veliko pohodnikov res hiti, da pravočasno zaključijo celoten krog.
Mi smo iz Slovenj Gradca krenili proti Ljubljani precej pozno. Že sama vožnja traja skoraj dve uri, potem pa je treba najti še parkirišče in priti do prve kontrolne točke. Na pot smo dejansko začeli okoli 10. ure dopoldne in hitro je postalo jasno, da do 17. ure ne bomo uspeli zbrati vseh žigov. Krog smo sicer prehodili, medalje pa žal nismo dobili.
Nova obutev in boleča lekcija
Druga velika napaka je bila nova obutev. Za pohod sem prvič obula nove Salomon čevlje in to se je izkazalo za zelo slabo idejo.
Že po prvem kilometru sem začutila bolečine v kolkih. Sprva sem mislila, da bo minilo, vendar se je bolečina nadaljevala skoraj celotno pot. Morda moje telo ni bilo pripravljeno na drugačno oporo stopala, morda pa sem ob 33 kilometrih predelovala še kakšne življenjske travme. 😄
Kakorkoli – zdaj vem, da se nove obutve ne uvaja na tako dolgi razdalji. Telo potrebuje čas, da se prilagodi, še posebej pri dolgih pohodih po asfaltu.
Preveč hitenja in premalo kulture
Kar me je med pohodom najbolj zmotilo, ni bil napor, ampak odnos nekaterih pohodnikov do drugih ljudi in do prometa.
Veliko ljudi je brez težav hodilo čez rdečo luč na semaforjih, avtomobili pa so morali čakati tudi tam, kjer ni bilo urejenih prehodov. Najbolj zanimivo je bilo, da so to pogosto počeli starejši pohodniki, ki bi jih človek pričakoval kot zgled mlajšim.
V nekem trenutku sem dobila občutek, da ne hodimo več na sproščenem pohodu, ampak v stampedu. Mogoče bi bilo drugače, če bi organizator nekoliko podaljšal čas zbiranja žigov. Verjamem, da bi bilo posledično manj nervoze in manj občutka tekanja od točke do točke.
Po drugi strani pa je bilo lepo videti tudi pozitivne stvari. Ob poti je bilo ogromno družin, otrok in malih podjetniških idej. Otroci so prodajali limonade, zapestnice in majhne izdelke. Prav simpatično je bilo opazovati, kako hitro Slovenci najdemo način za ustvarjalnost in podjetnost.
Zanimivo je bilo tudi videti nekaj pohodnikov z jugoslovanskimi zastavami in rdečimi zvezdami. Ne gre za poveličevanje zgodovine, ampak bolj za občutek nostalgije in spomina na čas, ko smo živeli v skupni državi.
Kaj bi danes naredila drugače?
Če bi šla še enkrat, bi definitivno:
- začeli veliko bolj zgodaj,
- bolje organizirali parkiranje,
- obuli preverjeno obutev,
- in si vzeli več časa za uživanje v poti.
Če želite osvojiti medaljo in zbrati vse žige, je dobra časovna organizacija nujna. Prav tako ni treba nositi ogromno hrane, saj med potjo človek zaradi napora niti ni pretirano lačen. Voda pa je seveda obvezna.
In še nekaj pomembnega – če greste na pohod, prosim upoštevajte prometne predpise in imejte v mislih, da niste edini na poti.
Moja misel ob koncu
Če potegnem črto – bilo nam je všeč, čeprav je bilo zelo naporno. Ne vem, ali bomo Pot ob žici še kdaj ponovili. Ne zaradi same hoje, ampak predvsem zaradi občutka nenehnega hitenja in ogromne množice ljudi, ki mi osebno ni najbolj ustrezala.
Ampak po drugi strani sem vesela, da smo šli.
Spet sem si dokazala, da veliko stvari odlašamo samo zato, ker nas je strah ali ker čakamo “pravi trenutek”. In včasih je dovolj samo to, da enostavno greš. Tudi če ni popolno. Tudi če ne dobiš medalje. Tudi če te naslednji dan bolijo kolki in imaš žulje na mezinčkih. 😄
Ker na koncu ostane predvsem občutek, da si nekaj doživel skupaj z ljudmi, ki jih imaš rad.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
