Knjiga #35 : Stop igra
Avtor: Jaka Tomc
Knjigo Stop igra avtorja Jake Tomca sem prebrala že pred časom, vendar sem si šele zdaj vzela trenutek, da zberem misli o njej. Za Jakovo zgodbo sem vedela že prej, saj ga spremljam že vrsto let. Vedno mi je bilo všeč, da je o svoji bipolarni motnji govoril odkrito, brez olepševanja in brez skrivanja.
Ko je imel predstavitev knjige v Slovenj Gradcu, sem jo z veseljem kupila, saj me je zanimalo, kako bo svojo izkušnjo prenesel na papir. Lahko rečem, da me knjiga ni razočarala.
Pogled v svet bipolarne motnje
V knjigi Jaka zelo iskreno opiše svoje življenje z bipolarno motnjo. Bralcu približa oba obraza bolezni. Tistega, ko si na vrhu sveta, poln energije, idej in občutka, da zmoreš vse. In tistega drugega, ko se znajdeš na popolnem dnu, brez moči, brez volje in brez občutka, da bi te karkoli veselilo.
Posebej me je nagovorilo, kako nazorno opiše manične epizode. Takrat človek pogosto počne stvari, ki se mu zdijo povsem smiselne, čeprav okolica vidi, da izgublja stik z realnostjo. Pretirano zapravljanje denarja, nepremišljene odločitve, neprestano iskanje novih doživetij in občutek nepremagljivosti so le nekateri od znakov, ki jih avtor opiše skozi lastne izkušnje.
Po drugi strani pa zelo pretresljivo predstavi tudi depresivne epizode. Ob branju sem začela bolje razumeti, da depresija ni samo žalost. Včasih je predvsem praznina. Odsotnost veselja, motivacije in občutka, da sploh obstajaš.
Nevidna bolezen je še vedno bolezen
Ena od stvari, o katerih sem med branjem največ razmišljala, je bila odgovornost. Pogosto radi rečemo, da je odrasel človek odgovoren za svoja dejanja in da bi moral vedeti, kaj počne. Ta knjiga pa pokaže, da življenje ni vedno tako preprosto.
Včasih je v ozadju bolezen, ki ni vidna navzven. Če si zlomiš nogo, vsi vidijo mavec in razumejo, da potrebuješ pomoč. Pri duševnih boleznih pa je drugače. Navzven je človek lahko videti povsem običajno, v resnici pa se v njem odvija boj, ki ga drugi ne opazijo.
Knjiga me je spodbudila k razmišljanju, da bi morali biti kot družba bolj pozorni na duševno zdravje. Ne zato, da bi ljudi pomilovali, ampak zato, da bi jih bolje razumeli. In če že ne znamo pomagati, je pomembno, da vsaj ne sodelujemo pri vedenjih, za katera vidimo, da človeka potiskajo še globlje v bolezen.
Prav zato se mi je zdelo dragoceno tudi to, da Jaka pokaže, kako lahko bližnji prepoznajo določene znake bolezni in kako se odzvati, ko opazijo, da nekdo izgublja nadzor nad svojimi dejanji.
Zgodba, ki daje upanje
Čeprav knjiga govori o težkih temah, ni temačna. Nasprotno. V njej je veliko upanja.
Ko bereš vse, kar je Jaka prestal, se marsikdaj zdi, kot da bereš scenarij za film. Toliko vzponov, padcev, napačnih odločitev, bolečine in bojev je zbranih v eni sami življenjski zgodbi, da se včasih vprašaš, kako je vse to sploh mogoče.
Morda pa je najlepši del prav konec. Ne zato, ker bi bila bolezen čudežno ozdravljena, ampak zato, ker avtor pokaže, da je mogoče poiskati pomoč, sprejeti diagnozo in kljub bolezni živeti polno življenje. Danes ustvarja, piše knjige, ima družino in nadaljuje svojo pot z veliko več razumevanja samega sebe.
Stop igra ni samo knjiga o bipolarni motnji. Je knjiga o človeku. O boju, ki ga drugi pogosto ne vidijo. O padcih, ki se zdijo brez dna, in o tem, da pomoč obstaja, če si jo dovolimo sprejeti.
Največja vrednost knjige je po mojem mnenju ravno v tem, da bralcu približa svet duševne bolezni na iskren in razumljiv način. Po branju nisem bolje razumela samo bipolarne motnje. Bolje sem razumela tudi ljudi, ki se vsak dan borijo z nečim, česar navzven sploh ne opazimo.
To je knjiga, ki ti da misliti in te opomni, da niso vse rane vidne.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
