Včasih sedim v tišini in se vprašam:
Če bi Bog danes prišel – brez svetniške avre, brez institucionalnih simbolov –
če bi hodil med nami kot sosed, sodelavec, človek z očmi, ki vidijo več …
bi ga sploh kdo prepoznal?
Ali bi mu rekli: “Aha, še en ezoterik.”
Bi ga utišali, ker ni govoril po scenariju?
Bi ga utišali, ker je imel preveč ljubezni in premalo pravil?
Jaz imam z Njim čisto svoj odnos.
Nimam popolne zgodovine, nisem brez dvomov –
ampak vem, da je z mano.
Ko se mi svet zruši, mi odgovori – z žarkom sonca, z pesmijo na radiu, z nekom, ki nepričakovano pride ob pravem trenutku.
In kadar ga vprašam: “Hej, si tukaj? Sem na pravi poti?” –
vedno najde način, da reče: “Nisi sama.”
Ampak ni vedno lahko.
Živeti med ljudmi, ki ne verjamejo v nič razen v lasten prav –
ki iščejo luknje v zakonih, izgovore v pravilnikih in moč v položaju –
je kot hoditi po steklu z bosimi nogami.
In še bolj boli, ko to počnejo tisti, ki vedo.
Tisti, ki so bili vzgojeni, da nekdo vse vidi, vse ve, in vsak bo nekoč pogledal Resnici v oči.
Ne pričakujem popolnosti.
Ampak ne razumem brezsramnosti.
Kako lahko mirno spiš, če si zavestno izbral krivico?
Kako lahko rečeš »samo delam svojo službo«, ko veš, da gre za človeka, otroka, resnico?
Ali res mislimo, da bo konec življenja ena mehka objemajoča svetloba, ki reče: “Ah, saj si se trudil…”?
In potem se spomnim – tudi jaz sem bila včasih daleč.
Iskala sem, bežala, spraševala.
Ampak sem ga našla.
V sebi. V pesmi.V tišini srca.
Ne v strahu, ampak v stiku.
In danes, ko vem, da ni nikoli odšel, me bolj boli, da toliko ljudi živi, kot da jih nihče nikoli ne bo vprašal:
‘Zakaj si to storil?’
Bog ni zvit list papirja na dnu predala.
Ni izgovor za navodila.
Ni izbrisan iz družbe.
On je še vedno tu. Samo mi smo si zataknili slušalke v ušesa in povečali glasnost vsega drugega.
In mogoče, samo mogoče –
če bi danes Jezus prišel med nas, bi ga blokirali na Facebooku,
označili za nevarnega aktivista, ali pa samo rekli: “Še en, ki preveč čuti.”
Ampak jaz? Jaz bom čutila naprej.
Ne bom utihnila, ne bom se naredila slepo, ne bom si rekla: saj ni moja stvar.
Ker vem, da je On tu. In da vse vidi. In da mu bom nekoč odgovarjala – ne z besedami, ampak z življenjem.
In upam, da bo moje življenje slavilo njega – ne z velikimi dejanji, ampak z iskrenimi koraki.
Jaz. Brez filtra.
Jadranka.
