Novo jutro. Kava v roki in občutek, da nekaj ni čisto prav.
Ne v telesu. V duši.
Sedim in razmišljam: Ali sem razočarana nad svetom… ali pa sem preprosto oseba z nerealnimi pričakovanji?
Ampak potem si priznam:
Moja pričakovanja niso nerealna. So samo… logična.
Na primer: pričakujem, da se ravnateljica šole drži zakonov, ki jih uči.
Da ne išče luknje v sistemu, temveč stoji za vrednotami, ki jih predava.
Da uradna oseba ne “pozabi”, da ima pooblastila in dolžnosti – ne le udoben stol.
Ampak očitno sem tista »težavna«, ker pričakujem, da bodo ljudje spoštovali zakon – ne samo, ko jim koristi, ampak tudi, ko je malo bolj neprijetno.
Včasih si želim, da bi imela tršo kožo.
Da me ne bi več zmotilo, ko se nekdo gladko izogne odgovornosti s čarobnimi besedami: “Zadevo smo obravnavali interno.”
Prevod? Naredili smo nič. Ampak v bolj uradnem tonu.
In ja, v meni je še vedno tisti naivni del, ki verjame v red, pravičnost, zdravo pamet.
Verjamem, da če v zakon piše, da moraš nekaj narediti – potem to narediš.
Ne interpretiraš. Ne potiskaš pod preprogo. Ne zineš “saj ni tak problem”.
Ampak očitno sem jaz tista, ki je “nerealna”. Ker si drznem pričakovati, da tisti, ki imajo moč, ne pozabijo še na odgovornost.
Ampak veste kaj?
Nekega dne sem se vprašala: Ali sem res razočarana? Ali sem samo utrujena od pričakovanj, ki jih nosim kot nahrbtnik poln kamenja – samo zato, ker drugi nočejo nositi niti ene gramozne vrečke spoštovanja?
In v tistem trenutku sem dojela:
To ni moje. To ni več moja prtljaga.
Niso moja krivda njihova izmikanja. Niso moja krivda njihovi kompromisi z resnico.
Nisem jaz tista, ki si mora popravljati hrbtenico, ker nekdo drug nima svoje.
Tako sem si naredila kavo. Malo močnejšo kot ponavadi.
Pogledala sem se v ogledalo in si rekla:
“Draga moja, ti samo še naprej bodi ti.”
In če te spet kdaj zabolijo ta njihova “ne-dajanja”, “ni na meni”, “saj ni tako hudo” –
se spomni:
Ti si tista, ki hodi pokončno.
Ker ne nosiš več tistega, kar so oni pustili v kotu.
Morda ne bom spremenila sistema. Morda bodo še dolgo igrali svoje igre.
Ampak jaz sem končno nehala sodelovati kot statistka v njihovi predstavi.
In veste kaj?
Prvič po dolgem času se mi zdi, da znova diham.
Jaz. Brez filtra.
Jadranka.
