Nenehno soočanje z manipulacijo in psihičnim nasiljem pusti sledi, ki presegajo trenutne dogodke. Ko sem se zavedala, kako globoko je ta vzorec vplival na vsak vidik mojega življenja, sem se začela zavedati resnosti in zahtevnosti tega boja. Vsakdanje življenje pod manipulacijo je postalo moje breme, ki se je neizmerno odražalo v mojem duševnem in čustvenem zdravju. S konstantnim soočanjem s toksičnimi vzorci sem se počasi znašla v labirintu lastnih čustev, ki jih je nadzirala manipulacija. Z vsakim korakom sem se trudila ohraniti svoj mir, predvsem pa zaščititi svoje otroke pred toksinom, ki ga je prineslo dolgoletno psihično nasilje.
Pisanje o najbolj intimnih delih svoje duše ni lahka naloga. Toda žal mi ne preostane drugega, ko da se soočim s preteklostjo. Nazadnje sem pisala o tem kako se je vse skupaj začelo – slabo, z njegovimi lažmi in pretvarjanjem.
Ko sva bila skupaj, je večkrat izrekel besede, ki so bile bolj boleče od kateregakoli izrečenega preklinjanja. Rekel mi je, da sem zanj pomenila le sredstvo za zadovoljevanje, da sem mu bila vredna le takrat, ko sem lahko zadovoljila njegove telesne potrebe.
Najin odnos ni bil niti približno srečen. Neprestano sva se prepirala in se nato pobotala, kot mačka in miš, pri čemer sva vlogi menjavala. Na vsak način me je hotel me je spraviti v ljubosumje, z njegovo takratno sosedo, z njegovo sošolko. Kar mi je celo enkrat priznal. A ker mu ni uspelo, me je začel žaliti in izvajati Gaslighting – manipulacijo, ki te prisili, da začneš dvomiti vase in v resničnost. To je bilo izčrpavajoče. V določenem trenutku sem se počutila, kot da sem izgubila stik s realnostjo, saj sem začela dvomiti vase, prav vse, kar sem vedela.
Nenehno me je poskušal nadzorovati in zmanjšati vrednost. Vendar je v meni kljubovalno tlela iskrica. Čeprav sem se mu skušala upreti in sem večkrat prekinila z njim, me je s svojo manipulacijo vedno znova pritegnil nazaj. Sčasoma sem se celo začela ukloniti njegovim grožnjam. Na primer, ko se je poškodoval med športom, je namerno slikal svoje poškodbe, prepričan, da jih bo uporabil kot izsiljevalsko sredstvo name. Ko sem želela stran mi je pokazal te slike in rekel, da jih bo uporabil proti meni, da bo vsem rekel, da sem mu jih jaz zadala.
To psihično nasilje se še vedno nadaljuje, in ne verjamem, da se bo kdaj končalo. Njegova prepričljiva pojavnost vedno pritegne okoliške ljudi, vendar se le tisti, ki so izkusili takšno manipulacijo, lahko resnično identificirajo z mano.
Najhujše, kar lahko storite, je, da rečete, da si je oseba to sama izbrala.
To sem slišala od družine, prijateljev in celo socialnih delavcev. Prosim, če kdo v vašem življenju izrazi občutek, da je žrtev manipulacije, ji nikar ne recite tega. V tistem trenutku morda ne bo vedela, da se manipulacija dogaja namenoma. Tudi jaz sem iskala izgovore in počasi začela verjeti, da sem jaz tista, ki je kriva za vse, kar se dogaja, da si zaslužim le zlorabo svojega telesa.
V tistem obdobju sem doživljala velike travme. Prizadevala sem si preživeti s študentskim delom, a hkrati sem bila vedno v dramah z njim. Bilo me je strah in sram povedati komu, kaj se mi dogaja. Čudno je, saj se zelo malo spominjam tistega časa. Ko sem v Ljubljani in se srečam s kom poznanim, me spomni na to obdobje, vendar se žal le malo spomnim konkretnih dogodkov. Pravzaprav je tako, da se zelo malo spominjam. Moj terapevt mi je razložil, da moji možgani poskušajo zaščititi mojo psiho pred travmatičnimi izkušnjami. Osebno me sploh ne moti, da se ne spomnim veliko tistega časa. Pravzaprav sem zelo hvaležna, da se ne spomnim.
Ampak, veste, obstaja mit, da slabi spomini izginejo, medtem ko se dobri ohranijo. To v mojem primeru ni res. Če so spomini izjemno tragični, kot v mojem primeru, se telo dejansko zapre pred njimi. Posledično se ne spominjam lepih trenutkov, ki bi se morali vtisniti v spomin, saj se takratno nasilje še vedno pojavlja in vpliva na moje telo še danes. To je zato, ker je ta oseba resnično spretna v manipulaciji.
Eden izmed njegovih ‘talentov’, če ga lahko tako imenujem, je bil in še vedno je sposobnost, da me spravi iz tira. Izziva me, opazuje moje reakcije in me celo na mojo nevednost snema in nato kaže name s prstom, rekoč: Poglejte, kako je nora!.
Žal živim v okolju, kjer takšno vedenje velja za normalno, saj sem vedno jaz tista, ki jo obtožijo za moje odzive. Vedno sem kaznovana, ker sem izgubila nadzor nad svojimi čustvi zaradi let dolgotrajnega psihičnega nasilja, ki ga povzroča oče mojih otrok. Še posebej težko je, ko gre za zaščito otrok. Postajam mama-medvedka, a v mojem primeru je potreba po njihovi zaščiti še dvojno močna.
Za danes imam dovolj. Ne veste kako težko mi je se s tem soočiti in kako se kljub vsemu trudim biti močna. Ker samo to mi je še preostalo – biti močna.
Ta zapis je izključno moja osebna izpoved in ni povezan z nobenim uradnim podjetjem, organizacijo ali drugimi institucijami. Izražena mnenja, čustva in izkušnje so moje lastne osebne perspektive in nimajo povezave z nobenim poslovnim ali pravnim entitetam. Zato ta zapis ne predstavlja uradnega stališča nobenega podjetja ali organizacije.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
