Dragi dnevnik,
Že dolgo imam željo zapisati svoje izkušnje z očetom mojih otrok, a vedno sem našla izgovor, zakaj tega ne storim.
Bilo me je sram, skrbelo me je, kaj si bodo drugi mislili, kako bo vplivalo na moje delo, družino, otroka…
Mogoče se sprašuješ, zakaj me je strah pisati o tem in zakaj sem tako polna dvomov… Odgovor je preprost. To, o čemer želim pisati, je izjemno težko. Gre za travme, ki sem jih doživela in jih še vedno doživljam. Predvsem pa me je strah, saj ves čas se zavedam, da ima oče otrok vezi, ki mu omogočajo, da me neprestano psihično nadleguje brez posledi (več o tem kdaj drugič).
Zavedam se, da bi se mnogi posmehovali moji bolečini, morda mi celo privoščili to, kar sem doživela. Sem že tudi to doživela v svoji okolici. Predvsem se gre tu za preprosto ljubosumje in škodoželjenost. Ljudje, ki so vpleteni, me bodo le še bolj sovražili. Zato sem odlašala s tem, da bi o tem spregovorila. A zdaj sem dosegla točko, ko preprosto ne morem več prenašati nenehnega strašenja in pomanjkanja spoštovanja.
Njegova glavna želja je, da resnica ostane skrita, zato se z vsemi možnimi sredstvi trudi diskreditirati mojo verodostojnost.
Verjetno že poznaš tisto staro rečenico, kdo govori resnico: “Resnico govorijo norci, otroci in pijanci.” Dokazano nisem nora (o tej težki preizkušnji bom tudi govorila ), otrok več nisem, pijem ga tudi ne. Resnico govorijo tudi tisti, ki jim je kočno počil film.
Vse, kar bom delila z vami, je moja resnica, so moja čustva, in z vsem srcem verjamem, da si zaslužim mir. Ko bom zapisala vse, kar mi duša narekuje, si resnično želim in upam, da me pusti pri miru in preneha s to obsedenostjo. Moje srčno upanje je, da bo ta nenehni pritisk prenehal, da bom lahko osvobodila svoje misli in občutke ter si povrnila notranji mir.
Nikoli pa me v resnici ni zapustila pozitivnost. To je tisto, kar me vedno ohranja pokonci. In prav zaradi tega mi zameri – ker sem vedno pozitivna, hvaležna in znam ceniti male trenutke sreče.
Srečanje s kamionom
Začela bom z dogodkom iz mojega zgodnjega otroštva, ki je zame postal ključen in mi daje občutek, da imam na tem svetu nekaj posebnega za opraviti. Bil je poletni dan, morda v letih 1985 ali 1986 – natančnega datuma ne pomnim. Se pravi, da sem štela dobrih 5 ali 6 let. Kot vedno sem raziskovala okolico našega blokovskega naselja. Tisti dan so me nekateri otroci dražili, in zato sem iskala sestro, ki pa je hodila proti trgovini z svojo prijateljico.
Poskušala sem jo poklicati, a me ni želela slišala. Tekla sem proti njej in vem sem se ustavila pred prehodom čez cesto. Na koncu te ceste sem opazila kamion. Ponovno sem klicala za sestro, a me ni želela opazila. Ker nisem želela več čakati, sem se odločila prečkati cesto.
In nato se spomin malo izgubi. Spomnim se le, da sva se z kamionom zelo približala drug drugemu. Kamion je končal v jarku, jaz pa sem se nekako prekotalila na drugo stran ceste. Sosed, ki je misil najprej, da sem njegov sin, je pritekel oz lahko bi rekli, da je poletel do mene in me objel in s pomočjo ostalih so me peljali na policijsko postajo, nato v zdravstveni dom in nato v bolnico, kjer sem bila v komi en dan.
Do danes nihče ne razume, kako sem preživela, ker sem dejansko bila pod tovornjakom. Imela sem pa le rahel možganski pretres. Vedno sem ponosno govorila, da moja Bosanska glava zbija kamione v jarek. Vendar sem globoko prepričana, da me je v tistem trenutku rešila nekaj nadnaravnega – ali je to bil bog, angel varuh, moč vesolja ali zgolj na(ključ)je.
V tišini sem vedno razmišljala, ali sem takrat ostala živa zaradi nekega posebnega namena. Ta skrivnost me še vedno obkroža, a vem, da je ta dogodek v meni pustil neizbrisen občutek moči in volje do življenja.
Naslednjič bom začela zgodbo o plesu ljubezni, ki me spominja na Urško in Povodnega moža ter njun strastni ples, zaradi katerega jo je odnesel v reko. A sreča je, da nisem Urša, temveč JADRANKA.
Ta zapis je izključno moja osebna izpoved in ni povezan z nobenim uradnim podjetjem, organizacijo ali drugimi institucijami. Izražena mnenja, čustva in izkušnje so moje lastne osebne perspektive in nimajo povezave z nobenim poslovnim ali pravnim entitetam. Zato ta zapis ne predstavlja uradnega stališča nobenega podjetja ali organizacije.
Hvala, ker ste se posvetili branju članka. Vabljeni, da nadaljujete z raziskovanjem spletne strani, kjer boste našli še več zanimivih vsebin.
S hvaležnostjo Jadranka Smiljić
